Pogreto mleko je vzela iz štedilnika. Pripravljala je vročo čokolado zase in za svojega dragega, ki je bil pri njej na obisku. Minevalo je že šesto leto odkar sta postala par, in po tihem si je želela naslednjega koraka v njuni vezi. Želela si je poroke. Želela si je otrok. Želela si je življenje, o katerem je vedno sanjala, in globoko v sebi je čutila, da je on pravi. Pravi princ na belem konju.
Ko sta se prvič videla, jo je posadil v svoj čolniček in jo odpeljal na izlet po jezeru. Bil je romantičen, ko ji je priznal koliko časa se je pripravljal na to. Sploh ga ni poznala, on pa je bil njen največji oboževalec. Še vedno je. Kadar koli je pomislila na njuno prvo snidenje, so se ji ustnice, popolnoma avtomatsko, spremenile v nasmeh. Ja, on je pravi!
Pograbila je skodelici vroče čokolade, z drugo roko prijela škatlo s piškoti in karseda hitro odšla v sosednjo sobo, kjer jo je pričakal, ves nasmejan in razigran. Priskočil je na pomoč, kajti videl je kako ji škatla s piškoti polzi iz rok. Ujel jo je še ravno pravi trenutek, preden bi priletela na tla. Odložil jo je na kavno mizico in prijel tudi obe skodelici vroče čokolade ter tudi njiju postavil na mizico, poleg škatle s piškoti. Nato je prijel roko svoje največje ljubezni, jo objel, pogledal v oči in se nasmehnil. Ničesar ni rekel, a pogleda z nasmeškom prav tako ni odvrnil. Imel je zelo dober razlog, da je tako strmel vanjo. Bil je srečen, ker je z njo, in da jo ima ob sebi. Še vedno je zaljubljen vanjo kakor prvi dan, ko so jo njegove oči uzrle. Iz dneva v dan jo je imel rajši, in srce mu je bîlo le zanjo.
„Kaj je?“ je v smehu vprašala.
„Ljubim te!“
„Tudi jaz te ljubim!“
Strastno sta se poljubila, nato pa sedla na kavč ter se posvetila vroči čokoladi in piškotom.
“Glej, zunaj je nehalo snežiti. Kaj praviš na to, da spijeva do konca in se greva kepat?” jo je ves navdušen vprašal.
„Ja!“ je z enakim navdušenjem pritrdila.
Ugotovila sta, da je ostal samo še en piškot, se spogledala, nato pa planila in se za šalo spopadla zanj. Zmagoslavno ga je vzdignila visoko v zrak, se zasmejala ter mu odstopila polovico. Vsak svojo polovičko piškota sta poplaknila z zadnjim požirkom vroče čokolade. Napotila sta se v garderobo, kjer sta se dobro zaščitila pred snegom in mrazom, nato pa se zagnala iz hiše na plano.
Narahlo je vrgel kepo proti njej, a ga je presenetila, ko je kepo prestregla in jo, nič kaj nežno, zalučala vanj. Zadela ga je v prsni koš. Malo snega mu je priletelo tudi v obraz, da ga je zmrazilo. Ko je odstranjeval mrzli sneg, je ona že imela pripravljeno novo kepo, ki jo je prav tako zalučala vanj. Tokrat se je uspel ubraniti, a kaj ko je bila nova kepa že nared. Pognal se je v dir. Stekla je za njim, vsake toliko naredila novo kepo ter jo vselej vrgla vanj. Kmalu ga ni mogla več dohajati, in ko je to videl, se ji je skril. No, vsaj poskušal je, kajti skrivališče so izdale njegove stopinje, a bilo je dovolj, da si je tudi sam pripravil snežne kepe za napad.
Počasi se je približevala in vedela je, da ji ne more pobegniti. Na nov napad se je pripravljala kot to počno divje mačke v Afriki. Žal je bila prepozna. Skočil je pred njo in jo začel obmetavati s kepami. Ker si je z rokami zaščitila obraz, so njene kepe popadle na tla. Potem pa je kepanje prenehalo. Rahlo je razprla dlani in ga videla kako se reži. Spustila je roki, jezno prhnila in se sklonila, da pobere že narejene kepe. V tistem je proti njej, zopet narahlo, vrgel še poslednjo kepo, ki jo je imel pripravljeno. Tokrat je ni mogla prestreči, kajti bila je v najbolj nerodnem položaju, a kepa je ni zadela. Padla je k njenim nogam. Bila je drugačna od ostalih. Okrog in okrog je bila prepletena z zelenim trakom, na katerem je bil obešen listek. Pobrala jo je s tal in prebrala napis na listku:
„Razdri me.“
Nezaupljivo je pogledala proti njemu ter z rahlo negotovostjo pričela z razdiranjem kepe. Srce ji je nabijalo, ampak kepa se kar ni in ni hotela razdreti. Bila je jezna nanjo, zato je še bolj hitela. Ko ji je le uspelo, je ugotovila, da se v kepi kriva mala črna vrečica. Globoko je zavzdihnila in jo odprla. V njej se je nahajal majhen vžigalnik, okrog katerega je bil ovit listek z besedilom:
„Prižgi vrvico, ki je ob tvojih nogah.“
Debelo je pogledala, in res, ob nogah je iz snega gledala zelena vrvica. Prižgala jo je. Nič se ni zgodilo.
„Kaj pa zdaj?“ je vprašala.
Približal se je in rekel: „Ne vem. Najbolje bo, da še malo počakava.“ Pri tem se je namuznil, in že naslednji hip je začelo glasno pokati. Iz zasneženega hriba ob njima so se izstreljevale rakete, ki so za seboj puščale goreče sledi. Ko so vse rakete poletele v nebo, in se je meglica nad izstreliščem razkadila, je v snežni odeji, v plamenih pisalo:
„Bi se poročila z menoj?“
Presenečeno se je obrnila k njemu, ki je medtem že pokleknil na koleno in pred seboj, v iztegnjeni roki, držal škatlico s prstanom.
Solznih oči in s cmokom v grlu, je uspela izdaviti “Da!”, si snela rokavico, počakala, da ji je nadel prstan, potem pa pokleknila k njemu, ga poljubila ter rekla:
“Da, poročila se bom s teboj!”
Objeta sta se vrnila v hišo, kjer sta si privoščila novo porcijo vroče čokolade in odprla novo škatlo piškotov.