Tistega torka je ura zvonila že zelo zgodaj. Ob 4:45 sem se dvignil iz postelje in pogledal skozi okno. Ne, ni se še popolnoma zdanilo. Ni bil še čas za odhod. Tako so imala vsa gozdna bitja dovolj časa, da se vrnejo v svoja skrivališča, brez da bi jih zmotil. Sledil je pošten zajtrk in še zadnje pakiranje za kolesarski podvig.

Prtljago sem sicer že nekaj dni prej poslal naprej, vključno z digitalnimi igračkami in računalnikom. No, nisem ravno old school popotnik, zato me take stvari niti ne vržejo iz tira. Če bi bilo potrebno, bi s seboj vzel samo najbolj nujno, luksuz pa bi ostal doma. Tako sem dejansko moral poskrbeti samo za zadostno količino tekočine in nekaj energijskega za pod zob, skratka rezerve z rukzaka Smeško

Kolo na plano, preveriti tlak v zračnicah. Vse ok! Malo pretegovanja, raztegovanja, ogrevanja in prepevanja, in kar naenkrat sem se peljal mimo CČN v Ločni. Hja, zdej gre pa zares sem si rekel in v primernem tempu nadaljeval svojo pot.

Prvi del poti se mi je zdel precej enostaven, saj je pot do Brežic bolj kot ne ravninska. V Brežicah sem namesto proti Bizeljskem peljal naravnost preko Črnca, Cundrovca, Malega vrha in Globokega, ter se povzpel na znameniti Piršenbreg. Tam sem bil dogovorjen za prvo jutranjo kavico, prav tako sem si lahko napolnil tekočinske rezervoarje. Še enkrat najlepša hvala vsem, ki ste moj postanek polepšali, me napojili in nakrmili, me še malo spodbudili in dodatno pozitivno nastrojili.

Hop, in že sem bil nazaj v sedlu. Prijetne štajerske ceste so me v nadaljevanju vodile na Bojsno, prek Župelevca do Bizeljskega, od koder se je začel moj prvi resnejši vzpon. Ko sem brcal mimo starejšega gospoda, ki je pešačil, svoje kolo pa vodil ob sebi, sem ga vljudno pozdravil, kot to vedno storim. Šele čez nekaj sekund mi je odzdravil in nato še nekaj zaklical za menoj, vendar ga nisem slišal. Zna biti, da so bile želje za srečno pot.

Na “prelazu” Svete Gore je bil čas za prvi selfie. Nisem ravno nek mojster za sebke, vendar so slednji bolj za lasten arhiv, kakor bahanje na IG. Spust je bil naravnost fantastičen in v Bistrico ob Sotli sem se pripeljal ravno po omejitvi (kar je razvidno iz enega priloženih posnetkov) Smeško .

Po krajši ravnini je sledil spet vzponček na Dekmanco, kjer je bil čas za novi selfie. Tako, mejnik je bil presežen. Samo še en vzpon in bom na cilju! V tem času se je temperatura že kar pošteno dvignila, zato sem bil vesel vsake sence, ki je je v tistem koncu kar primanjkovalo. Potem pa sem zagledal grad Podčetrtek. Še malo, pa bo! No, ko sem v glavi na hitro preračunal, je bilo pred menoj še kakšnih dvajset ali petindvajset kilometrov. Morda tudi kaj več, pa pustimo malenkosti.

Za kolesarje je v občini Podčetrtek zelo dobro, če že ne odlično, poskrbljeno. Kolesarske poti so ločene od prometa, ker je odlična poteza. Še posebej kar se turističnih kolesarjev (kamor spadam tudi sam) tiče. In potem sem jo dočakal. Senca. Ravno dovolj velika zaplata, da sem lahko malo izpregel, se malo pretegnil, spet malo pofotkal in se podal v Zibiko.

In kaj je tako dobrega pri Zibiki? Nahaja se skoraj v vznožju mojega zadnjega vzpona. Preden pa sem prispel tja, sem z namenom off road izkušnje, ignoriral prometno signalizacijo za konec kolesarske steze. Vse lepo in fajn, če ne bi prišel do travnika, od koder nisem mogel nikamor, kot le nazaj. A do vznožja sem pa le prikolesaril. Tam pa hribček. Hja, ni vse tako preprosto.

V bidonih skorajda nisem imel več tekočine, da bi se vozil do katere koli trgovine, mi pa niti na kraj pameti ni padlo. Samo še dva kilometrčka, pa sem zmagal, mi je odzvanjalo v glavi, telo pa se je upiralo. Bila je sredina avgusta, ura je bila poldne, ko sem začel svojo kalvarijo. Šele kasneje sem ugotovil, da se hrib postavi tudi do 21% pokonci. Močno dehidriran sem nekako pribrcal na tinski vrh. Tistih 30°+ celzija še nikdar prej ni bilo tako hladnih.

Starša sta mi skorajda postavila špalir in mi z bučnim aplavzom čestitala za dosežen uspeh. Takoj zatem sem prosil vode, kot jo prosijo izgubljeni puščavniki, ko najdejo oazo. Dnevna misija je bila končana. Sledilo je raztegovanje, ohlajevanje, tuširanje, prehranjevanje, počivanje, kofetkanje in surfanje (po netu, kakopak Smeško ).

X   X   X

Naslednje jutro sem vstal malo kasneje in na pot odšel šele nekaj čez osmo dopoldan, ko je sonce že prižgalo gretje na muč. Vatamistejkatumejka! Ampak, ko se s pogledom paseš po hribčkih in dolincah, ter ugotavljaš, da v nekaterih segmentih naše države čas stoji, v smislu objektov, ki jih je načel zob časa, ti ni prav nič žal.

Na vseh teh poteh sem že bil. Vse to sem, kot sopotnik na zadnjem sedežu, prepotoval ne vem koliko krat, vendar nostalgija te poti dodatno obarva. Občasno z vonjem, občasno z glasbo, občasno s pogovorom ali kakšnim dogodkom, vse iz spominske banke. Dobil sem občutek, kot da sem tudi sam obtičal v nekem času.

Kar naenkrat sem se znašel na prvem resnejšem razpotju. Levo ali desno? Obrnem pogled na levo stran. In tam je stal. Stolp ljubezni. Hja, če sem že tu, potem najbolje, da se povzpnem tja gor. Oh, v kaj vse nas glava spravi… Prebrcaš prvi hribček, preguraš drugega, pljuvaš v tretjega, se v četrtem ustaviš in fotografiraš. Navdušenje je neizmerno. Potem prideš na vrh. No, zgrešeni vrh. Pot se tukaj konča. Obrneš proti dolini, vmes skreneš v nov breg in spet brcaš. Sence je bilo tukaj vrh glave, kot tudi klanca.

No, pa sem le prispel na Žusem. Kje je pa stolp? Sledim markacijam, o asfaltu ni več sledu in kaj hitro zmanjka tudi makadamske podlage. Navkeber po gozdu… OK? Malo pod stolpom sem ugotovil, da tako pač ne gre več in kolo priklenil za najbližje drevo. Ja, peš sem jo mahnil še tistih sto metrov in končno ugledal leseno konstrukcijo. Priznam, odleglo mi je. Na klopci sem malo posedel, naredil nekaj požirkov tekočine, zgrizel energijsko tablico, kamero zmontiral na čelado, nato pa se zagnal na sam vrh stolpa. Za varnost je tu res poskrbljeno, kar je meni zelo pomembno, kadar je v igri padec z višine.

Občutkov, ki so me prevevali na najvišji točki mojega izleta, se niti ne bom trudil opisati. To si pač morate ogledati in doživeti, da bi razumeli. Gledal sem v smeri Boča. Zrl sem tja kjer se je nahajal drugi razgledni stolp in se poigraval z mislijo, da bi se povzpel tudi nanj… Pa ne danes, sem hitro zaključil in sestopil s stolpa ter po poti do kolesa. Kaskaderski poskus downhill vožnje se je končal še preden se je resno začel, saj nimam ustreznega znanja za tak podvig, niti primerne opreme, da o zavarovanju ne govorim …

Skratka, malo sem še pešačil, nato pa se spustil v dolino ter jo mahnil v smeri Slivniškega jezera. Od tam, pa sem jo mahnil kar naravnost v Šentjur, kjer sem odvil za smer, ki je vodila na začetek moje dnevne fure. V Grobelnem, nasproti železniške postaje, sem si privoščil postanek za kavo in vodo, takoj zatem pa sem jo mahnil v hotel pri mami na drugi lokaciji Smeško

Seveda sem tudi ta dan za konec prihranil tisti isti lepi strmi vzpon …, in ja, tudi tokrat rahlo dehidriran. Se mi zdi, da bi moral biti na kolesu kar na infuzijo priklopljen …

Popoldanske aktivnosti so bile podobne tistim, ki sem jih izvajal dan poprej, za piko na i, pa sem obiskal še prijatelje, ki živijo nedaleč stran. Ta del poti sem izvedel z avtomobilom. Potem pa spokat in spat.

X   X   X

Tretje jutro sem bil znova kmalu pokonci. Pošten zajtrk in soliden spust v dolino sta mi dala vedeti, da se moja avantura končuje. Kot bi mignil sem bil na Svetih Gorah, pa čez Bizeljsko proti Piršenbregu. Zakaj? Kava, kakopak Smeško Spet vse super in vse fajn.

Še približno pol poti mi je ostalo, a v mislih sem bil že na domačem dvorišču. Vatamistejkatumejka! Tisti dan sem končno doumel, da se potovanje zaključi šele na cilju. Ni važno kje si v glavi, dokler nisi fizično prispel, še ni konec. Tako kot je bilo mene že malo izven Kostanjevice na Krki. Iz ovinka v ovinek, preko doooooolgih ravnin, sem iskal zadnje atome energije ter jih skušal pretvarjati v zaščitno plast zadnje plati. Ona je to najtežje prenašala. Tri dni zaporednega gnetenja je bilo tudi zanjo preveč. Vsi treningi sedenja pred računalniškim zaslonom so bili skoraj zaman. Vendar mi to ni zlomilo volje.

Končno na cilju, končno doma Smeško

Štajerska Tour 2015 se je zaključila s prihodom na domače dvorišče in ko sem parkiral Bičikleto Kubica Trekstor na svoje mesto, sem se ji zahvalil za srečne in vesele kilometre, nato pa tudi sebi poklonil trepljaj ali dva, za uspešen podvig.

Še enkrat hvala vsem, ki ste mi pomagali pri uresničitvi tega podviga 🙂

A če grem drugo leto spet? Morda 😉

Pa srečno!

 Spodaj se nahaja fotogalerija, še več fotografij pa lahko najdete tukaj.

Video posnetki, pa so na voljo prek YT, in sicer dan1, dan2 in dan3.

This slideshow requires JavaScript.