Brez posebnih priprav ali bolezenskih znakov je v noči na predbožični dan zaspal. Umrl pravzaprav. Zgodilo se je skoraj leto dni nazaj. Priznam, pobilo me je. Ne toliko zaradi prevelike navezanosti nanj, pač pa zaradi dodatnih stvari in stroškov, ki jih take zadeve potegnejo za seboj. A kaj je privedlo do tega? Še danes mi ni povsem jasno.

Tisti večer, triindvajsetega decembra, sva se, kot že ničkolikokrat poprej, odpravila v posteljo. Brez posebnega poslavljanja sva se zavila vsak v svoj kokon in se odpravila sanjam naproti. Nato je nastopilo jutro. Ja, jaz sem se zjutraj zbudil, tebe pa ni bilo več. Kot vsako jutro, sem te nežno potrepljal. Vedno si izžareval toplino in veselje, tisto jutro pa se nisi prebudil. Morda je potreben samo malce močnejši dražljaj in bo vse kot prej. Ne, nič ni bilo tako kot sem bil vajen. Obsedel sem na postelji in glasno zaklel. Nisem hotel verjeti, da si me zapustil. Odšel sem na zajtrk v upanju, da je to samo en tistih muhastih dni, katere se v tej starosti že lahko pričakuje. A tudi po zajtrku ni bilo nič drugače. Končno sem se opogumil in se te znova dotaknil. Bil si popolnoma mrzel. Morda pretiravam, a tistikrat si se mi zdel leden.

Kaj pa, če ti primanjkuje zraka?

Slečem te. Nič se ne spremeni, še vedno si leden. Le kako nisem tega zaznal že prej? Še ena od skrivnosti, ki bo odšla s teboj v večnost.

Kaj pa, če te priklopim na 220 V? Rečeno, storjeno.

everybody clear!

nič

everybody clear!

še vedno nič

Kaj pa, če mora elektrika dlje teči skozi tvoje ožilje, dokler ne dojameš, da tvoj čas še ni prišel? Ne, ne moreš me še zapustiti! Ne, hočem, da se vsaj dostojno posloviva, čeprav vem, da to ne pride v poštev. Žalost prisede poleg mene in me objame. Ajd spizdi! Ne predam se še.

In tako se vrtim v krogu ter na vsake pol ure upam na čudež. Tudi, ko se že sprijaznim z dejstvom tvojega odhoda, del mene noče popustiti.

Mine prvi dan. Tudi stroka poda svoje mnenje. Ni več upanja.

Nato mine drugi dan. Iščem nekaj, kar bi te lahko nadomestilo. Ob teh mislih me kar strese. Tako malo časa je minilo, pa že iščem nadomestek. Na trenutke se gnusim samemu sebi. A vsak žaluje kakor najbolje zna.

Mine en teden. Še vedno upam, da se boš zbudil, ali pa naj se zbudim sam in se nato nasmejim nesramni môri. Kot Sneguljčico te spravim v zaboj, kjer boš nekoč spet obujen v življenje.

Od najinega zadnjega druženja mine enajst mesecev. Po dolgem času si znova upam odpreti tisti zaboj in se te dotakniti. Si morda pripravljen nadaljevati življenje? Sem pripravljen na čudež?

Varno skrita v delovni sobi se spogledujeva drug z drugim. Vse se zdi isto kot takrat. Ne morem verjeti, da je bilo potrebno samo novih 220 V in si znova z menoj. Ob meni. Živahen kakor večer pred slovesom. Ne, ni vse isto. Na voljo so posodobitve. Prekleto! Ah, well, vsaj nexus 5 je spet med živimi 🙂