Zgrabila me je lakota. Pravzaprav me je napadla iz zasede. Na vsak način sem se je hotel otresti, vendar mi ni uspelo. Sledilo je romanje v kuhinjo. Nič pametnega, le zmrznjen kruh na pultu, ki je šele pol ure na sobni temperaturi in je še zelo daleč od užitnega. Stara ga je spet prepozno potegnila na plano. Kaj mi preostane, ko zadiši sendvič? V trgovino bo potrebno.

Nataknem si supergi, ju napol zavežem in veselo odskakljam proti najbližji prodajalni. V mislih že postavljam sestavine med dva kosa kruha. Med dva sveža kosa mehkega in toplega kruha. Slina je že tako gosta, da bi si lahko z njo do konca zavezal supergi. Ko skoraj pritečem do trgovine, me ustavi prijatelj. Ravno takrat je moral biti tam in me povabiti na pivo. Hladno pivo, da ti srce zaigra. Kaj mi preostalo drugega. Šel sem in opustil misel na sendvič, družba pa je že bila zbrana in dodobra uigrana.

Natakarica, kot da ne zna nič drugega, je nosila eno rundo za drugo. Kaj hočemo, hladno pivo resnično paše. In kot se spodobi, se pogovori spremenijo v čedalje bolj neumne in nesmiselne. Res je zanimivo kako pada nivo kvalitete pogovora. Temu je bilo tudi ta dan.

Superheroji! Kdo sploh so? Njihov obstoj, njihovo početje, njihovo miselnost. V zadnjem času sem pogledal preveč filmov o kvazi superherojih, ki jim na koncu uspe marsikaj, samo kostum mora biti pravi. Ja, maškare so in bodo ostali, ti superheroji. Pa vseeno.

Debata je nanesla na to, da mora biti superheroj neustrašen, se pravi, se ne sme podelati v spodnjice, ko situacija postane resna. In kdo ima vedno čiste spodnjice? Superman! Superheroj vseh časov, vsaj kar se umazanije tiče. Hiter zaključek je bil, da so superheroji le tisti, ki nosijo spodnjice povrh hlač. Količina popitega piva je vsekakor botrovala stavi, in kakor hitro je pač bilo izvedljivo, sem se prelevil v superheroja. Vsaj tako sem mislil. Ker pa superheroj rešuje svet pred kriminalom, je bilo potrebno imeti žrtev. Zelo hitro smo jo našli med svojimi vrstami.

Po hitrem postopku smo bili izgnani iz gostilne, zato smo nadaljevali kar na parkirišču in se nismo pustili motiti. Vse do prihoda organov pregona. Včasih niti ne moreš verjeti kako zelo naporni so lahko. Ničesar si ne pustijo dopovedati. Lahko jim razlagaš, da je vse skupaj le šala, da nihče ni žrtev kriminala, pa tudi če bi bila, bi jo rešil, saj sem vendar superheroj.

Superheroji najbrž ostanejo brez lisic na rokah. Jaz nisem. Skoraj prostovoljno sem odšel z njimi, da me odpeljejo. Obljubljena mi je bila tudi nočitev brez zajtrka. O tem, koliko me je in me še bo vse skupaj stalo, ne bom razpredal, a za take spomine, cena niti ni tako visoka. Če bi delal reklamo za dotično plastično kartico, je ta cena zelo ugodna, saj so spomini neprecenljivi. Z vsem ostalim se pač moraš sprijaznit. Bo stara vsaj prej dajala kruh iz skrinje.