Zahvale

Sedim pred računalnikom. Ali za njim? Še vedno ne vem. Ni pomembno. Tipkam. Ja, spet tipkam. Ob računalniku, ja ob njem, imam natisnjeno eno od idej za naslovnico novega romana, ki kmalu prihaja na knjižne police in se ubadam še z zadnjim poglavjem. Menda bi bilo fino, če bi se tokrat komu zahvalil. Menda ni mišljeno v smislu, ker drugi tako pravijo, temveč, ker čutim, da se moram nekaterim zahvaliti. V glavi naštevam vse, ki so mi pomagali pri realizaciji, vendar se mi zdi, da seznam ni popoln. Potrebne bodo posthumne zahvale. A kateri od njih naj se uvrsti na seznam? Nekje je treba potegniti črto. Bom potem, zdaj pišem ta zapis. Ni treba, da skačem sem in tja, kot kura brez glave. Ne vem. Bom že napisal zahvale, kjer bo vsak dobil kar si zasluži, ostali pa pač ne. No, bralcem Vam se je tudi potrebno zahvaliti. Vem, ni treba da razkrivam, vendar sem hvaležen za vsakega izmed vas, kajti le tako moje besede ne ostanejo le meni na vpogled. Aja, že spet se oddaljujem. Sicer pa, danes je dan za tavat. Ne tako kot izgubljene duše ali duhovi, bolj kot popotniki. Tako se zapletam med črkami na tipkovnici, ko potujem po spominu in iščem vse zaslužne. Vmes dobivam nove in nove ideje za zgodbe, ki so dolge nekaj stavkov, morda povedi. Nekatere niti toliko ne. Najkrajša ima le eno kratko besedo in eno ločilo, a je tudi brez slednjega precej sporočilna. Hm, ne bi ravno mogel reči, da je moja ideja za zgodbo, glede na to, da v meni prebudi samo preblisk iz marsikaterega filma, najbolj pa odzvanja z De Nirovim glasom. Aja, zahvale. Ne vem. Mešam z novim romanom in se zapletam. Tako kot sedaj. Izgubljam nit. Očitno nimam niti niti. Ah, saj vem, kdo bo omenjen, koga bom izpustil in kdo me je spodbudil, da sem zapisal njeno prvo besedo. Toda tisto so bili neki drugi časi, ko so me ljudje veliko spraševali, če kaj pišem. Pišem. Vsak dan. Če ne fizično, pa virtualno. Je lažje pobrisat. In še zdaj se nekateri čudijo, da pišem. Pišem, a bolj malo objavljam. In sedaj pišem zahvale. Še vedno sem tam, kot na začetku prispevka. Še vedno ne vem ali sem za računalnikom, ali pred njim. In ne želim izvedeti, kajti meni je pomembno, da lahko napišem nekaj, za kar se vam lahko zahvalim. Hvala za pozornost in lep dan še naprej.