»Kosilo!« je Dora slišala mamin glas, vendar se je odločila, da jo bo ignorirala. Sicer pa je vedno poklicala trikrat preden je hrana dejansko prišla do mize. Tokrat ne bo nič drugače, je rekla sama sebi in se posvetila branju sporočila, ki je prispelo na njen elektronski naslov.

Pozdravljeni!

Moje ime je Ricardo Curee in sem pravni zastopnik za izvršitev oporoke gospoda M.A., poslovneža iz Istanbula. Seznanjeni smo z Vašo družinsko situacijo, zatorej vemo, da ste zagotovo zadnja, še živeča, potomka gospoda M.A. Gre za ogromno dediščino, vendar je časovno omejena. V primeru, da zapuščine ne prevzamete v tednu dni, ali pa se ji odpoveste, se premoženje porazdeli med različne institucije, ki se ukvarjajo z medicinskimi raziskavami. Da bi izvršitev oporoke izvedli karseda hitro, Vas prosimo, da čim prej stopite v kontakt z nami.

Hvala in lepo pozdravljeni,

Ricardo Curee

Dora je znova prebrala elektronsko sporočilo, ki ga je prejela. Bila je ravno dovolj razposajena, zato se je odločila odpisati. Pisala je v slovenščini, s kratkimi in polomljenimi stavki:

Dobra dan!

Želim denar. Kam poslati provizija? Vaša račun je številka? Kdaj vi poslati denar?  

Dora

Pritisnila je pošlji, nato pa čakala odgovor. Minilo je nekaj minut, ko je prejela novo sporočilo. Bilo je vabilo na lokalno veselico. Izbrisala je sporočilo in odšla na kosilo.

»Kaj si pa danes tako tiho, Dora,« je zanimalo mamo.

»Ah, samo premišljujem o svoji družini,« je nič kaj vedro odvrnila Dora.

»Aja?« se je tokrat oglasil oče. »O svoji družini? Kdo smo pa mi?«

»Saj vi ste moja prava družina, a vseeno me velikokrat zanima kdo so moji biološki predniki. Popolnoma nič ni narobe z življenjem v družini, ki je v sorodu samo na papirju, ampak kri ni voda.«

»Dora,« je rekla mama umirjeno. »O tem smo se že tolikokrat pogovarjali in vedno prišli do istega zaključka, da nima več smisla. Le kaj bi nam koristilo, da spet načnemo to temo?«

»Vem, da smo to že predelali, a maloprej sem prejela sporočilo, da mi je zadnji živeči sorodnik zapustil zajetno dediščino.«

»Ha,« se je oglasil še brat. »Zagotovo je bil nigerijski princ, kajne?« je rekel posmehljivo. »Pa menda ne boš verjela tem bedarijam!?«

»Sprva sem tudi sama tako mislila, toda to sporočilo je drugačno. Nikjer ni omenjen nigerijski princ, niti to, da gre za neko daljno družino enajstega kolena. Piše, da poznajo razmere v naši družini, vendar naj bi bila edina potomka, in če se ne javim v roku enega tedna, bodo denar nakazali za medicinske raziskave.«

»Daj, daj, ne verjemi tega! To je samo nov nateg, kako priti do denarja, nič drugega!« je jezno rekel brat.

»Mar tebe ne zanima tvojo biološka družina?« ga je Dora prekinila.

»Ne!« je bil kratek.

»Kaj pa če bi se izkazalo, da sva si zares v sorodu?« mu ni pustila dihati.

»Dora, dovolj!« je oče povzdignil glas. »O tem se ne bomo več pogovarjali in pika.« Pri tem je udaril z roko ob mizo. To je bil vselej znak, da se je pogovor zaključil.

»Prav!« je zakričala in pogledala vsakemu od njih v oči. Obrok so dokončali v tišini.

Pripravljalo se je k nevihti, a Dora je bila odločena dobiti se z Nejcem še isti dan, zato se je zavihtela na kolo in odbrzela tri vasi stran. Nekaj manj kot tri kilometre pred ciljem so jo pozdravile prve dežne kaplje. Bila je že pošteno mokra, ko je prispela do Nejčevega doma, toda to je ni motilo. Morala je govoriti z njim in mu razkriti svoje misli.

»Samo pomisli, koliko novih možnosti se mi je odprlo,« mu je rekla medtem, ko je on prebiral elektronska sporočila, ki sta si jih je izmenjala z Ricardom. Slednje je bilo sila zanimivo in upanja polno. Ulegla se je na posteljo, si spodvila roki pod glavo, da mu ne bi preveč zmočila blazine, in se zazrla v plakat napol gole ženske, ki je bil pritrjen na strop nad njo. »Kot da se mi uresničuje vse tisto česar si zadnje čase najbolj želim.«

»Kaj pa vem,« je negotovo rekel Nejc.

»Pomisli kako bi bilo, če bi ta ženska kar naenkrat stopila iz plakata in postala otipljiva,« je prepričljivo odklonila njegove pomisleke.

Nejc je odložil rožnati iPad na mizo, obrnil glavo proti plakatu in se z vso silo vrgel na posteljo. Skupaj sta strmela v sliko neznane ženske, ki je v Nejčevo last priromala z kupom starih erotičnih časopisov, katere je kupil na bolšjaku. Resda je bila stara z veliko kilometrine, vendar je bila še vedno vredna greha. V tišini sta se prepustila vsak svojim mislim.

»Ah, to se ne more zgoditi. Ta ženska je sedaj že stara in zgubana, če ne že celo mrtva,« je Nejc prekinil tišino.

»Ne govorim o tem,« je odrezavo odvrnila. »Predstavljaj si, da se točno taka kakor na sliki, kar naenkrat pojavi pred teboj. Da jo lahko otipaš. Da je dovolj voljna in jo lahko položiš. Točno tukaj, točno zdaj!«

»Bi rad, a ne morem, ker vem, da to ni možno,« se ni vdal.

»Torej ti je televizija že dokončno skurila vse možganske celice, ki so premogle domišljijo? Ali pa jo zgolj hraniš za jutranje seanse z Gospo s plakata?« je pripomnila z dovolj žaljivim tonom in Nejca popolnoma razorožila. »Mi boš vsaj pomagal, ali ne?« ga je vprašala.

»Bom. Saj veš, da sem ti vedno stal ob strani, tudi če si se obnašala popolnoma otročje in lucidno. Kdaj torej odrineš?«

»Še danes,« se je glasil njen odgovor. »Ti sporočim kdaj.« Nato je odšla.

»Najprej,« je rekel med vstopanjem v avto, »naj ti izročim iPad, ki si ga pozabila. Za vsak slučaj sem ti tudi napolnil baterijo.« Podal ji je tablični računalnik, nato pa spravil očetov avto  v pogon. »Kam torej greva?«

»V Trst!« je veselo vzkliknila.

»Trst? Ali se ti je čisto zmešalo? Ali sploh veš kje Trst je?«

»Seveda vem kje je Trst. In ne, ni se mi zmešalo.«

»No, jaz moram avto vrniti do šestih zjutraj, ko mora oče v službo. Pa na bencinsko črpalko tudi morava,« je še dodal, zatem pa se posvetil vožnji.

 »O čem se boš pa z njim sploh pogovarjala?« je zanimalo Nejca, ko sta bila mimo Nanosa. »Njegova zgodba se mi ne zdi dovolj prepričljiva, da bi lahko bila resnična.«

»Rekla mu bom, da me predvsem zanimajo biološki predniki. Prosila ga bom, če me lahko napoti k njim. Samo upam lahko, da bo moji želji ugodil. Sicer pa mi bo menda moral pojasniti kdo je moj oče, oziroma sorodnik po katerem dedujem ogromno dediščino, kajne?« je bila vsa vzhičena.

»Zdi se že tako, ampak nisem prepričan, da boš tako enostavno prišla do odgovorov,« je miril njeno navdušenje. »Ok, njegov naslov je bil naveden, vendar je danes nedelja. Mar res misliš, da boš tako lahko takoj prišla v stik z njim?« je nadaljeval dvomljivo.

»Malo sem pobrskala na internetu. Gospod Curee ima svojo pisarno kar doma. Glede na to, da je nedelja popoldan oziroma bo že večer, ko prispeva v Trst, bo zagotovo doma. V nasprotnem primeru ga bom počakala.« Zazrla se je skozi okno in opazovala podobe, ki so se približevale. Vse od starih staršev dalje, se v njihovo družino ni nihče rodil, vsi so bili posvojeni. Sedaj se bodo obrisi bioloških neznancev izostrili in dobili imena. Novo življenje, prihajam!

»Gospoda Ricarda Cureeja iščem. Moje ime je Dora,« se je predstavila ženski, ki je odprla vrata. Ta ji je namenila zaničljiv pogled.

»Ricarda ni doma,« je odvrnila, »vendar je nekaj pustil za vas,« je nadaljevala. Odšla je v notranjost hiše in se po pol minute vrnila s kuverto v rokah. »Tole,« ji je izročila kuverto, »je vse kar lahko naredim. Sedaj pa prosim zapustite naše posestvo. In srečno,« je rekla preden ji je pred nosom zaprla vrata. Dora ni bila presenečena. Hitela je odpirati sporočilo, katerega je Ricardo pustil zanjo. Toda, zakaj ni poslal kar elektronskega sporočila?

Dora,

nujno sem moral zapustiti Trst, da bi uredil vse potrebno za ugodno razrešitev najine situacije. Kmalu se vrnem.

Lep pozdrav, Ricardo.

Dora je planila k vratom in začela razbijati po njih kot nora. Ženska ji je spet odprla, vendar je bila tokrat razjarjena. »Ura je ena zjutraj!« je zakričala na Doro. »Povedala sem vam, da Ricarda ni in da se poberite z naše posesti! Poklicala sem tudi policijo, saj taka norica ne spada v našo družbo!«

»Povejte mi samo kdaj je Ricardo odšel, prosim,« jo je Dora prosila.

»Kaj vam to mar?« je zaničljivo prhnila ženska.

»Morda ga še lahko ujamem, če le izvem kdaj in kam je šel,« ji je pojasnila.

»Ricardo je odšel pred nekaj več kot pol ure.«

»Kam je odšel?« je znova poskusila Dora.

»Na letališče, vendar se ne trudite ujeti letala, saj je odšel s privatnim letalom.«

»Hvala,« je Dora še zavpila, nato pa stekla proti cesti in poiskala prvi prosti taksi. Začela se je bitka s časom. Morda še lahko ujame Ricarda. Morda letalo še ni odletelo, če pa že je, potem mora izvedeti kam je odletelo. Čim prej mora priti do Ricarda!

Petnajst minut kasneje je že imela informacijo, da je Ricardo najprej odletel v Maribor, kjer bo imel krajši postanek, nato pa bo nadaljeval pot v Turčijo. Kako podkupljivi so Italijani, si je mislila Dora, ko je čakala na povezavo z Nejcem.

»Prosim,« se je zaslišal glas na drugi strani. Nejc je zvenel zaspano.

»Živijo, si ti še kje na poti, ali si že doma?« je Dora previdno vprašala.

»Pred pol ure sem te pustil v Trstu. Mar res misliš, da sem že doma? Mar res misliš, da bi te pustil samo? Še vedno sem v Trstu. Kje te poberem?« ji je vlil novega upanja.

»Pridi na letališče,« je bila Dora kratka.

»Do Maribora?!« se je zdrznil, ko mu je povedala kam si želi. »Mislil sem, da greva domov,« je bil skoraj užaljen.

»Saj me lahko pelješ samo do Maribora, potem pa se vrneš domov. Če mi to uslugo narediš, te ne bom nikdar več prosila za kar koli.«

»Ura je že dve zjutraj in čez štiri ure mora biti ta avto parkiran na domačem dvorišču. Tudi, če peljem preko vseh omejitev in ignoriram vse prometne znake, mi ne bo uspelo.«

»Ali me lahko zapelješ vsaj do Ljubljane?« je proseče vprašala.

»To lahko, vendar dlje od Ljubljane res ne grem!«

»Super. Hvala ti, Nejc.«

Petnajst do štirih zjutraj je Nejc ustavil očetovega karavana pred letališčem Edvarda Rusjana, v Mariboru. Izpod avtomobilskega pokrova je butala vročina, izpod podvozja pa je bilo slišati pokanje. Vendar je avto še vedno stal skupaj, čeprav je bil celo pot obremenjen preko tovarniških zmožnosti.

»Za dvanajst let staro vozilo se je prekleto dobro odrezal,« je bil ponosen Nejc. Potrepljal je volan in se tiho zahvalil nevidni sili, da sta srečno prispela.

»Še enkrat, hvala ti, Nejc!« je Dora skoraj zapela, pri tem pa ga poljubila na usta. »Dokler se spet ne vidiva.« Izstopila je iz avta. »Aja, če boš prejel kakšno kazen za kršenje prometnih predpisov, jo bom rade volje plačala, ko se vrnem. Konec koncev bom kmalu nesramno bogata,« se je zasmejala. Niti slutila ni, da ga ne bo nikdar več videla.

Kakšno srečo imam, je pomislila, ko je tudi tokrat dokaj hitro prišla do informacije. Mariborsko letališče je dovolj majhno in nepomembno, da se je s pravo mažo enostavno prebiti tudi v najbolj varovane dele letališkega kompleksa. Izvedela je, da se je Ricardo sestal z nekaj pomembneži iz Madžarske. Če gre verjeti govoricam, so bili pripadniki Madžarskega podzemlja. Sestanek je potekal kar v avli letališča in se je končal glasno in hitro. Ricardo se je ves razburjen vkrcal na letalo in pred slabo uro odletel proti Turčiji.

Z malce iznajdljivosti in petdesetakom se je Dora pretihotapila na naslednje tovorno letalo, ki je letelo na isto destinacijo kakor zasebno letalo z Ricardom na krovu. Kako se bo brez potnega lista vrnila domov je niti ni zanimalo.

Dora je stala pred stranskim vhodom v večjo stavbo. Bila je zapuščena, čeprav tega ni bilo videti. Naslov je dobila od taksista, ki je prejšnjo noč peljal Ricarda do hotela. Ob njenem prihodu ga sicer ni bilo v hotelski sobi, toda taksist ji je zagotovil, da ga bo našel in jo odpeljal k njemu.

Iz nahrbtnika je vzela pisano ruto in si z njo obvila glavo, kakor so jo podučili na stojnici, kjer je ruto kupila. Brez tega ne smeš v mošejo, je razbrala iz angleščine turškega naglasa. Ona pa ni imela namena obiskovati turističnih atrakcij. Ruto je potrebovala za vsak slučaj, če bi morala hitro spremeniti svoj videz.

Spet se je spomnila na svoj iPad. Kako neumno je bilo, da se je fotografirala z njim in to ravno v trenutku, ko je k njej pristopil neznanec ter ji na glavo prislonil nekaj kovinskega. Digitalna različica njenega življenja je odšla z njim, vse kar ji bo za vedno ostalo, je brazgotina na prstu, ko je zdrobila rob ekrana. Lastne moči se zavemo šele, ko je v igri življenje. Vendar je bilo to sedaj nepomembno. Ricardo naj bi se nahajal v notranjosti stavbe in on ji bo potešil njene apetite. Ricardo ima odgovore na njena vprašanja.

»Gospod Curee?« je Dora vprašala, ko je naposled zagledala znan obraz, katerega je v zadnjih dneh videla neštetokrat. Njegovo fotografijo si je naložila na svoj iPad.

»Oprosti mi, Dora,« je dejal Ricardo. Sklonil je glavo in komaj slišno zavzdihnil. »Muhammed Ali,« je glasno rekel, ko je znova dvignil glavo. »Are we done?«

»Yes. Goodbye, Ricardo,« je zadonel globok moški glas. Dora je prvič v svoji dogodivščini začutila strah. V tistem glasu je bilo nekaj zlobnega. Ricardo je začel hoditi proti vratom.

»Ricardo!« je zavpila Dora. Ni se oziral, saj je vedel, da so jo zgrabili Alijevi možje. Skoraj je lahko čutil grobe prijeme s katerimi so ji odvzeli prostost. Upala je, da jo bo rešil, da ji bo pomagal, toda on je reševal samo sebe in svojo družino. Lahko je slišal kako so ji prelepili usta. Sedaj bo končno lahko pozabil na celotno zadevo. Pokopal bo Ricarda in znova zaživel kot Giovanni. Žena bo spet lahko šla iz hiše. Otroci bodo ponovno obiskovali šolo. Njegov del naloge je bil izpolnjen, kaj bo Ali počel z Doro, pa naj se sam odloči. Giovanni bo kmalu pozabil, da je bila Dora zgolj sredstvo izsiljevanja. Hja, Nejca bo tudi moral pošteno nagraditi. Morda celo bolj kot mu je obljubil. Letališki delavci pa so tako ali tako že prejeli svoje nagrade. In nastopilo bo obdobje miru. Kjer je volja je pot.

Odprl je vrata v svobodo.

Tik preden so se vrata za Giovannijem zaprla, je v notranjost stavbe prodrl glas »Cheap! Cheap!«

Opomba: Zgodba je bila napisana za literarni natečaj Založbe Goga.