Lili je poslušala kako so se dežne kaplje zaletavale ob steklo. Čeprav je bila zima, je zunaj še vedno samo deževalo in deževalo. Preden je odprla oči si je močno zaželela, da bi snežilo. Zamišljala si je kako se s prijatelji igra na snegu. Ko bo zapadlo dovolj snega bodo postavili snežaka. Pomislila je na korenček, ki ga bodo uporabili za snežakov nos, zato je vstala iz postelje in odšla v klet. Tam je bilo mrzlo in temno. Otroci res niso imeli navade hoditi v klet, a Lili je vedela kje je stikalo in je hitro pregnala temo. Le kje bi se korenček lahko skrival? Premetala je jabolka, a tam ga ni bilo. Premetala je hruške, vendar zaman. Premetala je kozarce z marmelado in enega razbila. To se zgodi, če kozarec marmelade na tla prileti.

»Ojoj!« je polglasno kriknila in odhitela nazaj v svojo sobo. Zlezla je v posteljo in se pokrila čez glavo. Bila je žalostna zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je bil razbit kozarec mamine odlične marmelade, drugi razlog pa je bil korenček za snežakov nos. Nikjer ga ni našla. Le kako naj bo snežak snežak, če nima nosu?

Skrita pod odejo je le težko slišala dežne kaplje in zazdelo se ji je, da bi že lahko snežilo. Pomolila je glavo izpod odeje in ugotovila, da še vedno ni dovolj mrzlo. Sneg bo očitno prišel kdaj drugič je pomislila ter globoko zazehala. Enakomeren ritem dežnih kapelj jo je uspaval in kmalu je zaspala. Zato je preslišala, da so dežne kaplje postajale čedalje lažje. Prespala pa je tudi tisti del, ko se je dež spremenil v sneg.

Snežilo je celo noč, zjutraj, celo dopoldne, opoldan, popoldan pa je bilo snega že skoraj do zadnjice. Odrasli so nejevoljno gledali skozi okno in se ob tem pogovarjali, da ne pomnijo takih snežnih padavin. Lili ni vedela kaj naj si misli. Njej je bilo všeč, da sneži. Snega je bilo tako zelo veliko, da bodo lahko naredili največjega sneženega moža na svetu!

Ravno se je igrala s punčkami, ko je v njeno okno priletela snežna kepa. Lili je hitro stekla k oknu in pod njim zagledala prijatelje Robija, Luka in Miha. Pomahala jim je, oni pa so v njeno okno vrgli novo kepo. Oblekla se je in stekla k njim. Zunaj jo je seveda pričakala nova kepa in jo zadela v roko. Lili se je zasmejala, nabrala sneg ter oblikovala svojo kepo. Vrgla jo je proti Luku, on pa se je sklonil, zato je kepa zadela Mijo, ki je ravno tisti trenutek pritekla na dvorišče.

avtorica: Niah Orač

»Gremo naredit snežaka?« je vprašala Lili.

»Da, gremo!« so bili vsi takoj za. Zapodili so se na parkirišče in kar tam začeli kotaliti ogromne kepe za največjega sneženega moža na svetu. Potrebovali so tri gromozanske krogle. Ko so jih naredili, so se spogledali.

»Kako jih bomo pa zložili drugo na drugo?« je vprašal Miha.

»Največjo spodaj, nato srednje veliko in nazadnje še najmanjšo,« ga je podučila Neža.

»In kdo jih bo dvignil drugo na drugo?« je Mihove dvome potrdil Robi.

Šele takrat so ugotovili, da so vseeno premajhni za tako zlaganje. Največjo kroglo so se odločili pritrditi na tla, nato pa bi nanjo splezali in oblikovali preostali del največjega sneženega moža na svetu.

Kmalu je pred njimi stala nova ogromna krogla, ki je bila tako visoka, da nanjo niso mogli splezati. Miha, ki se je spomnil, da imajo v kleti spravljeno lestev, je odšel ponjo, ostali otroci pa so pripravili vse potrebno, da bo največji sneženi mož na svetu karseda hitro postavljen.

Potem se je pripeljal stari Tone, s plugom pričvrščenim na velik traktor. Ustavil je svoje ropotajoče vozilo in gledal predse. Ni bil prepričan ali vidi prav. Tam kjer bi morala biti cesta je stal gromozanski kup snega. Kot bi ga nekdo zanalašč narinil tja. Otroci so se zbali za svojega snežaka. Zrli so proti železni pošasti in nihče upal reči niti besede. Miha se je vrnil z lestvijo in odprtih ust je obstal, ko je zagledal traktor starega Toneta.

Stari Tone pa je zavihal rokave in naredil požirek pijače, ki jo je imel s seboj. Cela ulica se je stresla, ko je stari Tone pognal svojo zverino proti napol narejenemu največjemu snežaku na svetu. Zaletel se je vanj. Nič se ni zgodilo. Otroci so se razveselili, stari Tone pa se je znova zagnal proti kupu snega. Tokrat ga je malce okrušil. Traktor je znova zarjovel, ko se je stari Tone še zadnjič pognal nad sneg pred seboj.

Polovica največjega sneženega moža na svetu je razpadla. Punce so zajokale, fantje pa so naredili kepe in jih metali v traktor. Stari Tone se je za trenutek ujezil, a iz tople traktorske kabine ni prišel. Všeč mu je bilo, kadar je lahko otroke spravil v slabo voljo. Kovinska pošast se je spet oglasila in ostanki največjega sneženega moža na svetu so končali na sosednjem travniku.

avtorica: Niah Orač

»Hej!« se je oglasil Miha. »Kaj bomo pa sedaj z lestvijo, ki sem jo prinesel?«

»Najbolje, da zgradimo največjega sneženega moža na svetu,« je predlagala Neža in se zasmejala. Vsi so se strinjali ter se spet lotili dela.

Ko je stari Tone videl, da otroci spet veseli in nadaljujejo z gradnjo snežaka, je ves jezen odpeljal stran. Sovražil je, kadar so bili otroci veseli. Šli so mu pošteno na živce! Oni pa se niso pustili motiti in so raje veselo gradili svojega sneženega moža – največjega na svetu. Prepevali so ter se neprestano smejali. Njihovo veselje se je kmalu razpaslo na vse, ki so jih opazovali. Tako so bili nasmejani tudi starši, sosedje in mimoidoči. Zimsko veselje je resnično zaobjelo celo sosesko in na jezo starega Toneta so hitro pozabili.

Največji sneženi mož pa je rasel in rasel in rasel, dokler ni bil že precej velik.

Stari Tone se je vrnil kasneje, ko je mrzla noč otroke že pregnala v toplino njihovih domov. Spet se je, s svojo zverino, na vso moč zagnal v ogromno gmoto snega, ki se je bohotila pred njim. Znova je uničil vse kar so zgradili otroci. Starec se je režal, ko je s traktorjem ril po snegu in radiral največjega snežaka na svetu. Vedel je kako zelo bodo otroci zjutraj žalostni. Njemu se ne bo nihče posmehoval, še posebej pa ne majhni, majceni otroci. Ko je končal z uničevanjem, se je zadovoljen vrnil domov in mirno zaspal.

Njegovo nočno početje pa so opazovale žalostne oči. To so počele že velikokrat, kajti stari Tone je bil vedno žleht. Potem se je naenkrat v oči vrnil blesk, ki je velel naj zaradi starega Toneta ne bodo več žalostne. Naselje se je obarvalo in tudi nežive stvari so oživele, da bi pomagale. Novica kako ustaviti zlobneža se je hitro razširila in še preden je posvetilo sonce na sosesko, je bila žalost pregnana.

avtorica: Niah Orač

Sončno jutro je večino prebivalcev navdalo z veseljem. Vsi so bili nasmejani, še posebej otroci, ki kar niso mogli dočakati, da se bodo znova zapodili proti snežaku. Hitro so pojedli zajtrk, se toplo oblekli in obuli, nato pa stekli do travnika, da bi nadaljevali s postavljanjem največjega sneženega moža na svetu. A ko so pritekli do travnika, so presenečeni obstali. Gmota snega, ki prejšnji večer še ni imela čisto prave oblike, je ponoči zrasla v največjega snežaka na svetu. Odprtih ust so strmeli v velikana in šele čez čas so se jim usta razlezla v nasmeh. Sneženi mož je bil tako gromozanski, da bi se lahko celo sankali z njega.

»Kdo ga je pa postavil?« je vprašal Miha in na tla odložil lestev, ki jo je znova prinesel. Bila je veliko prekratka, da bi jo sploh lahko uporabili.

»Ne vem,« so odgovarjali otroci in pogledovali drug proti drugemu.

Iz ozadja se je zaslišal strašen hrup. Soseska se je spet tresla, ko je traktor starega Toneta hrumel proti travniku, kjer je stal največji snežak na celem svetu. Stari Tone je bil vesel in nasmejan, saj je nestrpno pričakoval objokane obraze otrok, ki bi do sedaj že morali videli kaj je naredil iz njihovega kupa snega. Namesto žalostnih otrok so ga pričakali nasmejani in razigrani otroci. Ko pa je zagledal še največjega sneženega moža, se je znova ujezil. Tako zelo jezen je bil, da je ustavil traktor in izstopil. Začel se je kričati na otroke, jih podil domov, vendar se otroci tokrat niso pustili odgnati. Kmalu so jim v bran stopili tudi starši in ostali prebivalci soseske. Nihče več se ne bo pustil ustrahovati staremu Tonetu! Takrat pa se je strah naselil ravno vanj. Splezal je na svoj traktor in pobegnil.

Od tistega dne naprej se ga ni nihče več bal, pa tudi stari Tone je postal bolj prijazen, čeprav veselih otrok še vedno ni maral in se jih je raje izogibal.