Poletje! Vsakič znova me konec junija spomini pospremijo na najlepši del šolskega leta. Poletne počitnice. Ko je bilo življenje preprosto. Ko se nikdar nisem vprašal, kaj pa če jutrišnjega dne ne bo? Ko se nisem sekiral glede dejstva, da denar ne raste na drevesih. Ko je poletju vladalo sončno vreme. Morje. Znova in znova. In znova. Ko se ob poljubu dekleta nisem nikdar vprašal ali je to najin zadnji poljub. Morda najin zadnji trenutek. Ko sem …. Ko sem še nisem kompliciral!

Dejstvo je, da preveč kompliciram. Da obrazno zakulisje sebi v prid prireja realnost. In potem si jaz drznem obsojati druge? Si dovolim briti norce iz tistih, katerih zgodb ne poznam? Le od kje si jemljem to pravico? Pravzaprav, od kje si jo kdorkoli jemlje? Nič, si rečem, to je to. Od danes naprej ne kompliciram sploh. Pet minut kasneje se spet vrti ista pesem. Kot, da se ni nič zgodilo …

Tako me misli premetavajo skozi dneve. Nesmisel. Medtem pa vse okoli razpada, se razkraja, se razhaja, ali pa zgolj umira. Spet se vprašam čemu? Odgovor, ki tako ali tako nima odgovora. Vsaj ne takega, ki bi me zadovoljil. Vem, spet kompliciram. Morda pa ne … morda mi je samo dolgčas za umret … da sem čustveno poravnan in zame ne bo več pretiranih vzponov ali padcev, samo še neka smotana ravnina, ki jemlje voljo …

Pa misli znova pobegnejo. Zakaj se torej držati nekega reda, spoštovati neka pravila, vsakodnevno spraševati vest Ali sem bil danes priden, se spraševati o lastni morali ter morali drugih, …, če pa vsega tega naslednji trenutek morda ne bo več? Kako to, da se je duša, ki je stara popotnica, pustila zmesti in posluša um?  Zakaj ne more biti vsak dan kakor ležanje na plaži? In to brez tiste nadležne čivave, ki ne ve kdaj utihniti …

Tišina. Te preganja. Te moti. Je ne maraš. Znoriš v njej. Vse, samo prisluhniti ji ne znaš. Ali pa nočeš? Včasih sem se še znal spopasti z njo, danes pa iščem načine, da se ji izognem, v njeni odsotnosti pa trpim. Toliko o ravnovesju …

In ponovno trenutek streznitve. Živim samo še za trenutek! Izkoristil bom življenje do zadnje kapljice, pa četudi me pobere … Jp, spet kompliciram in se zapletam. Saj pravim, morda sem samo na smrt zdolgočasen …