Strmela je v tiste preklete zelene oči. Saj sta se s pogledom že marsikdaj srečali, vendar je takrat po navadi trajalo le kak trenutek ali dva. Tokrat pa se je zazrla vanje, kajti iskala je globino. Zanimalo jo je, če je res ko pravijo, da so oči zrcalo duše. Njihova zelena barva je zagotovo izražala ognjevitost. Včasih se je bala ljudi pogledati globoko v oči, saj se je bala razkriti. V sebi je skrivala moralno oporečne dogodke, nekaj na kar ni bila ponosna, a so ji bile vseeno v ponos. Zdaj se tega ni več bala, saj ji je bila nasprotnica popolnoma enakovredna. Lahko bi si upala trditi, da jo pozna do obisti. Lahko bi ji očitala vse kar so ji drugi. Lahko bi verjela nesramnim govoricam. Vse to bi lahko storila, vendar se je najprej morala prepričati. Zato je strmela v tiste preklete zelene oči. Vse se je dogajalo v poponi tišini, le rahli premiki oči bi lahko izpustili kak zvok. Noben par oči ni niti enkrat samkrat zaprl vek, da bi se osvežil. Za opazovalca bi lahko bilo to najdaljše strmenje v zgodovini človeštva. Pa vendar je bilo veliko več od tega. Šlo je za resnico. Nestrpno je pričakovala, da bo umaknila pogled, medtem ko se bo brskala po duši, ko bo iskala tisto zaradi česar je strmela vanje, a se to ni zgodilo. Čutila je napor in vedela je, da mora pohiteti. In potem jo je našla – resnico. Bila je na tako očitnem mestu, da se je skoraj zasmejala, ker je ni takoj našla. Vse kar so govorili je bilo res. Ni bilo niti najmanjšega dvoma o tem. Tistim prekletim zelenim očem je namenila zaničevalen pogled. Gnusiš se mi, je rekla naposled in odvrnila pogled od zrcala.