Spodnji zapis je namenjen bodočemu meni, nekakšen opomnik, vendar nimam zadržkov, da ga delim z Vami.
Še vedno se spomnim najinega zadnjega snidenja, ko je najprej vprašala, če sem ji prinesel svoj novi roman, ki je bil takrat še v povojih. Ni bila razočarana, ker ga še nisem dokončal in ji ga prinesel. Danes vem, da bi ji bil všeč. Ah, kaj samo všeč! Zaljubila bi se vanj, nato bi na svoj blog izlila svoje misli in občutke, na koncu pa bi se še nekaj časa neumorno pogovarjala in iskala odgovore na vsa vprašanja, ki bi se porajala na to temo. Žal mi je, da ni uspela dočakati Ljubljene.
Večkrat me spomin odnese na tistih nekaj srečanj, ki sva jih imela, kjer so bili vsi emotikoni pristni, brez dvojiškega vmesnika. Ni se nama bilo potrebno pretvarjati, kljub temu, da nisva vedela vsega drug o drugem. Sinhrono sva vibrirala in v tem uživala.
In danes, ko opazujem oblake ter se sprašujem ali so le kumulusi ali morda kumulonimbusi v nastajanju, se sprašujem tudi o večnosti življenja in popotovanju skozi dimenzije, čas, prostor, …, pa tudi o zadnji odločitvi, ki jo je sprejela. Le nekaj dni pred tem sem ji dal besedo, da jo bom enkrat odpeljal na morje. Tja, kjer se tudi sam vedno počutim odlično. Tega nisem utegnil izvesti, a nanjo zaradi tega vseeno nisem bil jezen. Vedel sem, da ji ni bilo lahko. Da ima svoje težave, o katerih z menoj ni hotela razglabljati. Kdove, morda bi ji lahko pomagal, če bi mi pustila?
Njene zadnje dni nisva veliko komunicirala, vendar je delovala polna energije, polna življenja in še vedno, tako kot zmeraj, je bila pripravljena pomagati tistim, ki so bili potrebni pomoči. Takrat sem mislil, da je končno zadovoljna z življenjem, ki ga živi, vendar je tega nisem vprašal. Kakor še marsičesa drugega. Zato pa je ona zastavila vprašanje Ali jo ljubiš?. Nanj nisem želel odgovoriti, saj odgovora nisem poznal. Najbrž jo je moje izmikanje malce zabolelo, saj je hitela tipkati, da ko bom vedel odgovor, naj nikar ne odlašam. Po tistem beseda nikdar ni več nanesla na to (verjamem, da se časovno niti ni mogla ukvarjati s tem), sem pa o tistem vprašanju velikokrat razmišljal in sedaj vem, da že nekaj časa poznam odgovor na zastavljeno vprašanje. Odgovor je da! Po dolgem in po počez 🙂