»Ah, bodi no tiho, Ha!« je razdraženo siknila BìNebí in se oddaljila od trojice. »Oh, dragi moj možek,« je hitela proti glasu izza vogala.
»Kako to misliš, da je tvoj mož?« je vprašal Mhmljač. BìNebí se je ustavila in obrnila proti Mhmljaču.
»Spoznala sva se, se zaljubila, nato zaročila in se kasneje tudi poročila,« je pojasnila.
»Ah,« je ušlo Hmljaču.
»Ah, ni prišel,« je izjavil Ha!.
»Ne Ah, ampak ah,« ga je popravil Hmljač. »Vedel sem, da je vse skupaj prelepo, da bi bilo resnično.«
»Pa vendar sem popolnoma resnična,« mu je pomežiknila BìNebí. »Del mene bo vedno pripadal le tebi, Hmljač.« Čisto se je raznežila. Nato je stopila k Mhmljaču in ponovila iste besede. Izrečene so bile precej bolj hladno kot prvič. Tako hladno, da nas je, vse prisotne, zmrazilo do kosti.
»Ne vem, če ti lahko zaupam,« je še hladneje odvrnil Mhmljač.
Brez kančka dvoma lahko trdim, da je bilo ljubezni med Mhmljačem in BìNebí konec.
»Si me sploh kdaj ljubila?« je svojo srečo vseeno poskusil Hmljač.
»Ona ljubi samo mene!« je rekel senjor Bobil, ki se je ravno tisti hip prikazal izza vogala. »Pa še mene bolj slabo.«
»Kaj res?« se je razveselil Hmljač in upal na najboljši rezultat.
»Prav zares,« je odvrnil senjor Bobil. »In tu pride na vrsto najino ščene Nêbo.«
»Je nad nami,« sta v terci zagrlela Hmljač in Mhmljač.
»… nami,« je zamudil svojo priložnost Ha!.
Senjor Bobil jim je namenil nadvse grd pogled, zatem pa jel nadaljevati. »Nêbo uravnovesi vse kar je slabo, a bi lahko bilo dobro in manj hudo.«
Zastal jim je dih.
»Opala, pa saj to je bila rima!« se je razveselil senjor Bobil.
»Ha!,« je vzkliknil Ha!. »Pa še to bolj slaba.« Sam pri sebi se je zasmejal, drugim pa je še bolj zastal dih, saj so ga prepoznali. Bil je Sleng.
»Mislil sem, da sva s Slengi opravila že v prejšnji zgodbi?« je Hmljač šepnil Mhmljaču.
»Očitno ne,« mu je odvrnil Mhmljač.
»Tihu vidva!« Senjor Bobil se je razjezil. »Vas dveh se spomnem še od zadnič!«
»Hm,« je jezik zasrbel Hmljača.
»Ne, Hmljač! Ne izzivaj ga,« je roteče planila na kolena BìNebí.
»Zakaj pa ne?« je vprašal Hmljač.
»Ker se bo znova spremenil v Slenga. In to ni nikdar dobro,« je skoraj na robu joka odvrnila BìNebí.
»Pa saj Slengov ni v tej zgodbi!« je vzrojil Mhmljač.
»Japajade! Veš de smo!« je zakričal senjor Bobil.
»Ne, ti nisi sleng!« sta medmešpektorja zakričala nanj.
»Itak da sm!« se ni dal. »Biu sm zravn ku sta bežala v frilend. In ku smo vas pohabl,« se je zarežal senjor Bobil ter se prepustil spominom in podoživljal slavno bitko v kateri so se Slengi združili v eno, da bi premagali medmešpektorja in jima preprečili prečkati belino nepopisanega lista. Medtem je Ha! pomagal BìNebí vstati ter ji ponudil robček, s katerim si je obrisala lažne solze, ki so tekle bolj iz navade, kakor zaradi žalosti.
»Daleč si prilezel, stari,« je sarkastično šarmiral Mhmljač, takrat pa se je senjorju Bobilu popolnoma odpeljalo.
»Nauš ti mene stari! Jst vem kje sm biu in kod sm pršu.«
Medmešpektorja sta zažvižgala.
»Nism ps dab mi žvižgala! Evo jst bom tud svoje klicou. Ns je več ku mislte!«
Senjor Bobil je glasno in dolgo zažvižgal. Nato je sledilo nekaj kratkih žvižgov, zatem še dva dolga. Kar naenkrat so se izza grmovij, vogalov hiš, iz dimnikov, iz kanalizacije, predvsem pa internetnega omrežja prikazali slengi. Skoraj nič se niso spremenili od takrat, ko sta jih medmešpektorja prvič srečala. Spreletel ju je srh, saj so se nekateri že kar takoj združevali v večje, a največjega so tvorili tisti iz medmrežja.
»Jesn Troooooooooooool!« je zadonelo iz ust največjega slenga. »Kdu žvižga?«
»Jst Bobil.«
»Kdu Bobiv?«
»Jst sm Bobil. L, L, L, L. Bobiu sm biu doug odzat.«
»A? Prou. Kaje?«
»Medmešpektorja mam.« Senjor Bobil je s prstom pokazal v njuni smeri.
»Nou vej hozej!« je znova zagrmelo nad njihovimi glavami. »Jh ni kle!«
»Japa so. Tm.«
Trol je priprl oči in končno pogledal proti medmešpektorjema. »Matr!« je vzkliknil. »Zdj vs pa bom!«
»Naju ali koga drugega?« sta v kvarti vprašala medmešpektorja.
»Vs dva!«
»Zakaj?«
»Kr mislte d ste bulši k mi!«
»Ne, midva tega ne misliva. To misli senjor Bobil.«
Senjor Bobil je prebledel. Iskal je besede, poznal jih je, slišal je že za te besede, vendar iz ust nikakor niso hotele. Nato pa se je zgodilo nepredvidljivo. »Ne, lažeta,« je rekel senjor Bobil. »Ne mislim ampak vem, da sem boljši od vas.« Kdove, morda je to prišlo iz njegovih ust zaradi panike, morda zaradi prepričanja, ki ga je izrazil, ali pa je zgolj upal, da bi vse navzoče zmedel. Nikdar ne bomo izvedeli, saj je Trol izustil »Tepmo ga!«, nato pa se je začela vsesplošna, svetovno znana dirka Trol / tisti, ki mislijo, da so boljši. Senjor Bobil uspešno pretihotapil v svetovni splet, saj tam za potovanje okoli sveta ne potrebuješ veliko časa, niti možganskih celic. Trol mu je seveda sledil in pri tem, čisto po naključju, stopil v zanko kopiraj/prilepi. Razmnožen sedaj kroži po spletu in preganja senjorja Bobila, da ga nauči kozjih molitvic.
»No, pa sva tudi to uredila,« je rekel Hmljač.
»Ja, čisto prav imaš,« je odvrnil Mhmljač.
»Vendar pa je še nekaj, kar mi ne da miru.«
»Povej, Hmljač, kaj je narobe?«
»Senjor Bobil je rekel, da BìNebí tudi njega ljubi bolj slabo. Kaj misliš, da je mislil s tem?«
»Ne vem. Dajva jo vprašat.«
Medmešpektorja sta se obrnila proti BìNebí.
»Kaj je senjor Bobil mislil s tem?«
»S čim?« se je sprenevedala BìNebí.
»Da tudi njega ljubiš bolj slabo?«
»Ah, to. To ni nič. Njegove blodnje. Saj vesta, da sem bolj slaba v geometriji in pokru.« Osladno se je nasmehnila.
»Ne, tega ne vem,« je rekel Mhmljač, Hmljač pa se je strinjal z njim.
»Ah, nikdar ne vem kaj je to par in koliko kotov ima trikotnik.«
»Resno?« sta tokrat vrezala v septimi.
»Ja, resno,« je odvrnila. »Zato pa se toliko bolj spoznam na simetrijo in vem, da en trikotnik ni noben, zato imam vedno dva.«
»Ne, dva sva midva,« sta pojasnila medmešpektorja, »trikotnik pa sestavljaš še ti.«
»Kaj pa senjor Bobil?« je užaljeno odvrnila.
»Njega ni več.«
»Bil pa je. Bobil je bil tudi v trikotniku z mano.«
»V katerem?«
»Drugem.«
»Kdo pa je tretji?«
»Tretji v drugem?«
»Ja, kdo je ta?«
»To sem jaz, Ha!,« je pojasnil Ha!, prijel BìNebí za roko in pomahala sta v slovo. Ob njima pa je veselo skakljalo tudi malo ščene Nêbo.
Medmešpektorja sta se spogledala in se zavedala, da se je z njenim odhodom znova vse vrnilo v ustaljene tirnice. Bila sta vesela, da sta konec koncev le držala svojo obljubo.