Izpod postelje potegnem kartonsko škatlo nepravilne oblike. Škatla je zaprašena. Previdno dvignem pokrov in prah stresem kar na tla. Nato jo zagledam, mojo prijateljico izpred mnogih let. Še vedno je taka kot je bila nekoč. Ja, kitara se nikdar ne postara!
Vzamem jo v roke in zabrenkam. Prazno, brez akorda, brez trzalice. Zveni razglašeno. Počasi navijam polžke do pravilne frekvence posameznega tona. Ne potrebujem uglaševalca, saj ne bom igral z drugimi, samo po posluhu uglasim prvo struno, za vse ostale so tu pravila.
Spet zabrenkam. Tokrat primem akord, ki razkrije pomanjkljivosti, zato spet počasi sučem polžke.
Zdaj pa bo!
Želim si zaigrati pesem, ki me je vedno spravila v dobro voljo. Pesem, ki v sebi skriva več pomenov. Pesem, ki je tako nesramna in rasistična, za omejenega poslušalca, a hkrati tako pozitivna, da bi lahko gore premikala. Je šaljiva, zamerljiva, poštena in uglajena. Skratka, pesem kot se šika.
Potegnem trzalico in jo podržim med prsti. Ali sploh še znam igrati? Samo en način je, da izvem. Zabrenkam prvič, zabrenkam drugič, potem pa vse steče samo od sebe. Je kot vožnja s kolesom. In te nikoli ne pozabiš.
Medtem ko igram, poslušam, če se kitara res ni postarala. Ona ne, strune pa. Zarjavele in popuščene oddajajo zamolkle tone, se med igranjem še bolj razglašujejo in v njih ni več čutiti mladostniške razigranosti. V tem je razlika med naravnim in umetnim materialom, razmišljam sam pri sebi, ko zaslišim plenk in začutim rahel udarec po roki. Ena struna je pač popustila pod težo moje roke. Nič hudega prijateljica, dobro si mi služila, in še vedno si se potrudila ter, kljub svoji uničenosti, dala vse od sebe.
Sedaj zrem vanjo, v kitaro brez ene strune. Marsikdo je ne bi več hotel igrati, vsaj dokler ne bi bila brezhibna, jaz pa komaj čakam, da se spet podava na glasbeno popotovanje (takoj po tem zapisu 🙂 ).