Včasih, ko te ima, da bi znorel, se moraš le odpraviti ven in odstraniti vse motnje. Kot nalašč za to so tista nedeljska jutra, ko se vsi drugi raje poskrijejo pod odeje in spijo dalje. Kljub temu, da nisem rabil iti daleč, sem, vsaj za tiste pol ure, doživel blaženi mir. Nikjer nikogar, nobenega ropotanja. Še šola se je zdela zapuščena in vzdušje je namigovalo, da se bodo izza vogala šole vsak čas pojavili zombiji. Nisem se veliko motil 🙂
Back to life, back to reality!
