disclaimer: Ne proti veri, pač pa hinavščini in gobezdalom!
V mojih mladih letih sem bil premlad, da bi lahko razumel kaj se v svetu dogaja. Ah, kaj v svetu, še v naši ulici ne. Vsaj tako so mi pojasnili. Starejši kot sem postajal, več vpogleda sem dobil in slika se je zbistrila. Stare zamere, nerazumljene besede, fovšija, obrekovanja, obračanja besed, … Zveni poznano? Ja, v večjem delu naše države je tako. Izjeme so lahko le velemesta, a tudi ta niso povsem izključena.
“Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.”
Na ta stavek se spomnim vedno kadar mi nekdo pridiga kje sem storil napako in moje življenje ni takšno kot bi moralo biti. Mhm, točno to! Vedno me zanima kakšno naj bi bilo moje življenje? Normalno? Kaj pa je normalno? Mislite, družbeno sprejemljivo? No, saj takšno je 
Vedno se mi poraja tudi vprašanje za pridigarja, če sam nima niti ene same kosti v omari? Ali pa nemara kar celega okostnjaka. Povod v vročično debato o morali, prepričanju, veri, … Debata brez konca, saj so po navadi sogovorniki tisti, ki skušajo obdržati svoj svetniški sij nad glavo. Včasih je treba poraz tudi priznati.
Opažam, da so ljudje z navidezno rinko nad glavo, tisti s prepričanjem o svoji vsemogočnosti. Da so brez napak, če pa jih že imajo, se zaradi njihove majhnosti niti ne splača spuščati v to. Majhnosti napak, kakopak. Oni lahko vržejo prvi kamen. No, vse do trenutka, ko ga dobijo v glavo. Najlažje je biti pameten, nato pa soliti pamet vsem, ki ti prekrižajo pot. V čem je že fora? Ali niso božji nauki drugačni? Ali ni ravno to poanta, da naj to stori tisti, ki je brez greha? Ali ni smisel dajati zgled? Ali ni pomembno ljubiti? Ja, tudi svoje sovražnike.
In kdo sem jaz, da lahko tako na hitro obsojam? Saj ne obsojam, zgolj nastavljam ogledalo. Ne ker bi bil boljši, vendar nisem slabši 
Slej kot prej karma poračuna. Tako kot z menoj, tudi z vami. In vsi, ki se smatrajo za večvredne, za boljše od drugih, za svetnike, bodo na svoji poti našli svoj kamen spotike. Oh, da le ne bi takrat izgubili svoje rinke!