Oboje se menda hrani za posebne priložnosti. Slednjih je vsak dan več, vsaj če sodim po sebi, zato se sprašujem katere priložnosti so tako posebne, da se splača prikuriti tobačni zvitek ter njegov dim splakniti s tekočino podobne, če ne kar iste barvne karakteristike? Čisto na pamet bi rekel, da se tega lahko poslužim enkrat tedensko, če že ne vsak dan. Pa se ne. Ker vedno čakam na tisto pravo priložnost, ko bo zares sedlo glavo in misli zaviti v oblake. In potem se ozrem v preteklost in si rečem šment, tega in tega pa nisem dovolj cenil. V danem trenutku res ne vem ali je dosežek poseben, ali ne.
No, danes se stvari spreminjajo. Danes se cenim. Dosegam svoj namen. Danes je vizija prihodnosti popolnoma jasna. Res je, da se v jutrišnji dan podajam z rahlo tremo in nimam vsega pod nadzorom, vendar je prav tako. Trema mora biti, če želiš predstaviti najboljšega sebe. To je hkrati tudi največ kolikor lahko ponudim. Je pa res, da bom že naslednji dan še boljši. In prav tako naslednjega.
In kaj slavim?
Življenje.
Vsak dan sprejemamo veliko odločitev, ki vplivajo na naša življenja, hkrati pa tudi na življenja vseh, ki nas obkrožajo. Velikokrat se ne zavedamo, da lahko zgolj ena beseda naš dan odpelje popolnoma v drugo smer. In če ima ena sama beseda tako močan vpliv na en dan, kaj vse se lahko zgodi v enem tednu? Ali v mesecu dni? Kaj šele v enem letu? Zakaj torej ne bi slavili in cenili vsakega dne posebej? No, ni ravno treba posegati po cigarah in viskiju, če vam ni do tega. Vsak ima pravico izbirati svojo nagrado ob koncu dneva, vendar naj ostane pri nagradi, naj se ne sprevrže v tekmovanje za Guinnessovo knjigo rekordov J
Tako danes nazdravljam za mojo Ljubljeno, za vse moje ljubljene in za tremo. Ker si to zaslužim. Ker si tudi vi to zaslužite. V enem od naslednjih prispevkov, pa pripetljajih, ki jih je v moje življenje pritegnila izdaja knjižnega prvenca Famiglia.
Pa na zdravje!